UNCIALA … ali kako so bile male in velike črke nekoč združene

Črkoslikar­i­je bodo skočile v antiko. V stari Grči­ji in Rimu so pisan­je uporabl­jali na dva nači­na: v kamen vkle­sane napise ter zapise na papirus. Stari Grki so imeli svo­jo pisa­vo, razvili so jo iz feničanske. V sto­letjih svo­je vla­davine so jo zanes­li po bližn­jih deže­lah, tudi na Apenin­s­ki polo­tok, kjer so imeli svo­je koloni­je.

V sto­letjih, ko so se ljud­st­va združi­la v Rim­sko drža­vo, se je tudi pisa­va pri­lagodi­la lat­inšči­ni. Tako je nasta­la osno­va za latini­co: rim­s­ka mon­u­men­tal­na kap­i­ta­la (za kle­san­je na spomenike). Za pisan­je na perga­ment in povoščene ploščice pa so razvili kurzi­vo in rustiko.

In če je kap­i­ta­la (“velike tiskane črke” oziro­ma majuskule) osta­la sko­raj nespre­men­je­na do danes, je kurzi­va hitro sprem­in­jala svo­jo obliko: v sto­letjih, ki so sledi­la so nan­jo zopet vpli­vale rokopisne tehnike iz Grči­je (npr. pre­vo­di Bib­ličnih spisov iz grščine v prvi polovi­ci 4. sto­let­ja). Črke so tako posta­jale vse bolj zaokrožene in ukrivl­jene, kar je omogoča­lo manj potez in hitre­jši zapis. Sča­so­ma se spre­me­nil tudi kót pisala s kater­im se je pisa­lo … tako je nasta­la unciala: enovišin­s­ka pisa­va oz. pisa­va ene­ga pal­ca. Unciala je bila naj­pogoste­jša pisa­va za pisan­je knjig od 4. do 8. sto­let­ja.
Kajne­da tale unciala malo spom­in­ja na grško abece­do?

Na črkoslikar­i­jah bomo na impreg­ni­ra­no lesno ploščo naslikali kratko bese­do v unciali.

Primer­no za stare­jše osnovnošolce, 10+